hribi, smučanje, plezanje,…

Prve dni na Lofotih preživimo v stenah. Prvi dan z Maretom obiščeva Coley smoke blizu znamenite smeri Bare Blabaer, naslednji dan pa se skupaj z Lukcom in Katjo odpravimo na kozo. Lukc na njo, Katja pod njo.

Zbudimo se v sončno jutro. Medtem, ko Mare še žaga, skočim v Svolvaer po “fasngo”. S polnimi želodci se zapodiva v Djupfjord proti najini smeri: Coley smoke, 130m, V+. Itaq se na dostopu zgubiva in uro kasneje sva pod steno gledajoč najino smer.

Prvi cug je dokaj lahko plezanje po plati. Na udobnem štantu povarujem Mareta, ki se povzpne po dobro varovani poči pod manjšo streho.

 
Nadaljujem po lepi poči čez rahel previs in naprej v hladen kamin. Popolno nasprotje v primerjavi s sončnim delom smeri. Mare me hitro dohiti in že drvi po lepi poči/zajedi proti vrhu. Občasno malo benti, ker mu težave delajo čudni stopi in metulji, ki so ali preveliki ali pa premajhni.

Sestop vsebuje en 50m abzajl, kar se izkaže za problem, saj sva se, pametna kot sva, tokrat smeri lotela z enojčkom. Poizkusiva srečo in ravno za las se uspeva z nogami dotakniti vrha balvana na dnu abzajl piste. Če bi bil štant postavljen pol metra višje, bi morala v steni pustiti opremo. Lekcija za naprej:)

Ko se malo po osmi uri vrneva v kamp, Katja in Lukc ravno postavljata šotor. Razpremo stole, odpremo pivo in steče debata. Vsi pripovedujemo o dogodkih preteklega dne in še marsikaj, kar ni za v tole objavo:) Medtem se uspešno praznejo tudi Irenine češnje:) Za razliko od urejenih Norveških in Švedskih šotorov, je naš "kamp plac” čist đipsy:) Ni nas zežko najti:) 

Kmalu ura odbije polnoč in nič nas ne vleče v spalke, razen ledenega mraza. Kljub temu, da smo na sebi vsi imeli po par slojev oblačil, nas je še vedno zeblo, da smo se kar tresli. Lukcu niti puhovka ni pomagala. No, tako ali tako smo morali zjutraj vstati zaradi Koze.

Vroče sonce segreje šotor in nas prebudi. Rahlo špika v glavi, a par korazcev vode in dober zajtrk reši problem. Luka začne pogrešati svoj špeh in skupaj ugotovimo, da mu ga je ponoči ukradla lisica, ki je tudi nama dan kasneje odnesla še neodprte hrenovke. Je pa sicer precej domača, se ne boji preveč ljudi in se prav miroljubno sprehaja med šotori.

Evo, jaz o volku, volk pred avtom. “Mare, hrano posprav, spet se licica okol gon” se prec zaderem med pisanjem tele objave.

Ok, kje smo ostali? Aja, Koza. Ja, z Maretom sva Lukca peljala na Svolvaersko kozo, da opravi skok zaupanja. No, omenjeni skok je čakal tudi mene, saj ga 2 leti nazaj nisem upal narediti. Parkiramo poleg pokopališča, ki se nahaja pod steno(how convenient) in zagrizemo v hrib. Dostop med klepetom hitro mine.

Nase navlečemo vso potrebno in nepotrebno kramo. Pas skupaj z vsemi metulji, jebicami, kompleti in še čim vaga en KUP. Definitivno več kot kladu, nekaj klinov in kompleti:) Za vzpon si izberemo smer Forsida(128m, VI-). Kot kače vijugamo po smeri. Občasno se iz naših ust zasliši kakšen krik ob težkem gibu ali pa preklinjanje, ko jebica noče iz poke.

Po petih raztrežajih stojimo na vrhu. Vpenmo se v štant, enga skadimo, en kup se smejimo, pripravimo šlingo in en za drugim poskačemo. No, u resnici je trajalo precej dalj, saj sva oba z Lukcem kar nekaj časa zbirala pogum za skok iz enega vrha na drugega.

Lukčev skok:

Mare s svojim jezikom:

Od mene obstaja samo filmček, ki se bo znašel nekje na tem blogu skupaj z ostalimi posnetki, ko se vrnem domov. Malo še posedimo na vrhu na toplem soncu, saj smo celi dan plezali v oblačnem in vetrovnem vremenu. V kampu pa MEGA večerja: testenine + pelati in PAZI TO, gobami:) Da naute rekl, da skos isto jeva:)

Sledi pa spoznavanje z Norveško zgodovino in trije dnevi v isti steni:)

Matej