Megla v dolini nas je pregnala po dolini navzgor v višje ležeče kraje in končali smo v Planici, od koder smo se odpravili v Tamar. Spotoma pa smo si ogledali še stanje slapov.

Med vožnjo mimo Kranjske Gore je ena izmed punc omenila, da še nikoli oz. že zelo dolgo ni bila pri Zelencih, zato smo naredili prvi postanek ravno pri Zelencih. Najprej nas preseneti zapora počivališča, kjer moramo storiti rahel prekršek in zavijemo v eno-smerni izvoz. Koča je seveda zaprta, le luči gorijo in pred nami visi tabla z čudovitimi slikami hrane, ki so jo nekoč ponujali.

Prestopimo trak in nadaljujemo proti Zelencem. Odpre se, s soncem obžarjeno, trkizno jezero. Pogled, ki se ga človek težko naveliča. A kaj, ko ga kvari izredno neprimerno postavljena kanalizacijska cev za hidromer. Verjamem, da je dober razlog, da je to tam, a lahko bi se vsaj toliko potrudili in naredili nekaj, kar se vsaj do neke mere zlije z okolico. O tem je nekaj povedal tudi Miro na svojem blogu.




V Tamarju se parkiramo pred rampo in se odpravimo po cesti proti Koči v Tamarju. Vlaga, ki ponoči in zjutraj pada iz neba, na okolici ustvarja izredno čudovite velike kristale, ki so prav lepo vidni tudi s prostim očesom.




Za ovinkom, ko pot zavije proti jugu, pa se pred nami odpre kar nekako pravljični pogled. Kot da bi se okoli nas nahajala stara drevesa z belimi bradam.


Tudi pred kočo je vse belo in Miši se kar naenkrat odtrga in začne delati kroge po travniku, mi pa se ji nastavljamo kot ovire in jo lovimo. Kup veselja:) Spotoma se ustavimo še pri izviru in napolnimo naše želodce, ki so dehidrirani od bureka, ki smo ga uživali na poti proti Planici.






Od koče pa še kratek sprehod skozi gozd, ki je tokrat minil neprimerno hitreje, kot mine pozimi, k se seboj vlačiš še vso opremo in se ti pod nogami melje sneg. Slapovi so se že začeli delati, a je pred njimi še dolga pot, preden bodo primerni za plezanje. Vprašanje je tudi, kar je naredila odjuga tale vikend. Slike so namreč nastale 28.11.




lp, Matej