hribi, smučanje, plezanje,…

Ker v torek ni bilo dovolj, smo se včeraj še enkrat odpravili v Tamar, vendar tokrat v drugačni zasedbi: Mare, Evgen in jaz.

Že takoj, ko smo stopili iz avtomobila, smo začutili, da bo danes mrzlo ko satan. Sicer termometra nismo imeli pri roki, ampak takole čez prst smo ocenili, da je pod velikanko pritiskalo vsaj 15 pod ničlo. Kljub debeli puhovki mi na poti do Tamarji ni niti malo vroče, šele v Tamarju izparina priteče po čelu in se preoblečem.

Tokrat pod slapovi nismo sami, saj pred nami že ena naveza pleza Rastlinco. Prav počasi se napravimo in na koncu z Evgnom čakava Mareta dobrih 10 minut. Se je obiral k baba!:)

Pa smo zarinl! Tokrat sem imel željo splezati po desnem najbolj navpičnem delu, vendar sem se premislil, ko sem v sveči/zavesi zagledal dober centimeter in pol debelo razpoko po celotni dolžini. “Velke nau!” si rečem in že lezem v prečko. Na vrhu prvega skoka poštantam in kmalu sta, z zanohtanimi rokami, pri meni tudi soplezalca.

Naslednji cug potegnem bolj po desni strani, ki postreže z zanimivo plezarijo. Po nesreči mi je v dolino spolzelo kar nekaj dokaj velikih kosov ledu, saj so se zaradi mraza delali ogromni talarji. Tudi Evgen in Mare sta imela podobne probleme.

Potem, ko si sežemo v roko, sledi še sproščen sestop, pospravljanje opreme in povratek proti avtomobilu. V Tamarju srečamo še Nino in njeno boljšo polovico, ki pa sta ravno tako iz slapov. Malo pokramljamo, potem pa se z dobrim tempom odpravimo proti avtomobilu, saj smo bili vsi po vrsti pošteno lačni.

Led je zakon!

Matej

---