hribi, smučanje, plezanje,…

Kaj početi na sončni petek? Ja če ni drugega, se gre lahko tudi pod Prisank plezat:)

S pol urno zamudo sva zalimana drvela po vijugasti cesti in parkirala pri Koči na Gozdu. Prijeten gorski hlad naju je počasi predramil, ko sva maširala po uhojeni poti skozi idilično zimsko obarvan gozd. Ob prihodu iz gozda se je odprl spektakularen pogled na ledeni raj, wauuuu. Prav počasi, oba izbuljenih oči, sva prestavljala noge po nekaj centimetrih pršiča, ob pogledu na Lambado.

Tut to pride še na vrsto. Ker sem kot tečajnik moral nositi oba štrika, vso opremo in celoten piknik komplet, sem s srčnim utripom blizu 342 udarcov na sekundo prisopihal pod prvotni cilj, Centralni slap. To make a long story short – dobesedno sem se usrov. Če prav bi plezal kot drugi v navezi, mi nekaj deset metrov čiste ledene vertikale.. ehhh pride še na vrsto (:

Alternativa je bila Desni slap, ker pa je bila tam že ena naveza, sva tudi to opustila zaradi možnosti padajočega ledu¹. Padajoči kosi ledu lahko resno škodujejo zdravju, o tem se lahko posvetujete z zdravnikom ali farmacevtom. Hiter pogled v vodniček in na sporedu je bil Srednji slap, 3-4, 130 metrov, naaaajs, iLike.

Nase navlečeva vso potrebno opremo² in kot prvi zarinem po ledeni steni navzgor. Po prvih dveh metrih je bil skrajni čas, da zavrtam prvi vijak. Po naslednjih dveh metrih se je zgodba ponovila. Ja, če bom pa takole vrtov, bo prvi »štant« očitno na desetih metrih. Haaa, pa ni bil, je bil pa na 35 metrih, saj sta mi za pasom ostala le še dva vijaka. Da na kratko opišem to prvo uro 35ih metrov. »Maaaa kva jst rinem u to pidalijo, faaaak, zategn!!! Popust, ma še en šrauf bom zašravfov, maaa kok je še,…«. Vendar je bilo olajšanje toliko večje, ko sem z nasmeškom na obrazu vrtal drugi vijak za štant.

Po dobrih desetih minutah se je zraven mene že veselo smejal Mato. Kakor hitro se je prikazal, je tudi izginil. Ker sem naslednji raztežaj plezal kot drugi, je bila hitrost plezanja približno desetkrat večja (: Ko sem se zbasal še čez zadnji bolj pokončen del slapu, je sledilo še slabih deset metrov položnejše telovadbe. Potem sem zaslišal rahel pok, nekaj sekund zatem pa še »Wauuu Mare, poglej nazaj, plaaaaaz, hudooo«. In res, ker se je dan že prevesil v popoldne in je sonček veselo sijal, je posledično sneg malo »odmrznil« in na sosednji gori se je utrgal manjši pršni plaz. Z varnega zavetja sva navdušeno opazovala snežno igro pršiča,

potem pa sem ponovno kot prvi odplezal še slabih 30 metrov do vrha slapu, kjer sta me pričakala v skalo zabita dva klina, povezana s »prusiki«. Nekje vmes je zopet počilo, tokrat dosti glasneje in pogled prek rame je bil veličasten. Zopet se je utrgal plaz, ki pa je bil dosti večji kot prejšnji, saj je bila večina pristopne grape zavita v belino pršečega snega.

Sledili so trije »abzajli« in že sva bila na začetku. Rahlo dehidrirana in fest, fest lačna, sva se nameravala kar najhitreje odpraviti proti avtu in stalni postojanki³, ko sva opazila, da je nahrbtnik z dragoceno piknik opremo zasul plaz. »Ja piiiiiiiiiiiiiida«. Sledilo je pol urno pikanje s cepini v vsake pol metra snega, ker pa sreča spremlja hrabre, nisva našla ničesar (: Medtem sva že klicala na pomoč⁴, ki se je prec odpravila na lavinsko reševalno akcijo. Pa da se ne bo ta tragi-komedija vlekla v nedogled, sva ga na koncu po čistem naklučju le našla,

videla še en plaz, ki je prihrumel mimo Lambade, v Matičku najedla v škodo in v poznih večernih urah prispela v domače kraje. Od vseh možnih vrst utrujenosti in presežene kapacitivnosti želodca sem odšel spat ob dvajset-nula-nula. Kljub temu je bilo bujenje ob šesti uri zjutraj prezgodaj, več o tem pa v naslednji objavi (:

Napisal: Marko
Fotografiral: Matej

---