Tudi letos ni šlo, da nebi obiskal mojega drugega doma: Norveške. Prvi dve leti sem jo zgolj opazoval iz avtomobila in krajših izletov, lansko leto sem spoznaval vertikalo, letos pa smo si podrobneje ogledali enega izmed Lofotskih otokov z nahrbtniki na ramah. Pa poglejmo, kaj vse smo videli…
Vikend je bil zopet tu in z njim plezanje v hribih. Tokrat sva se z Domnom podala v, že od lanskega leta ugledano, Spominsko smer Srečka Rihtarja. Odlično kaminsko plezanje in ravno prava težavnost sta poskrbela za zdravo mero adrenalina in ogromno dobre bolje ter smeha.
Poletje je tu, z njim pa se bliža tudi čas, ko bomo ponovno odrili proti Norveški, tokrat na trekking v nacionalni park Jotunheimen. Ker moj trenutni šotor tehta več kot 5kg, je neprimeren za nošnjo v nahrbtniku. Ni mi ostalo drugega, kot iti v lov za “ultralight” šotorom.
Dobra dva tedna pred opisanim izletom sem se odločil za krožno pot čez Hudičev boršt in med sestopom razmišljal, koliko lažje in zabavneje bi se bilo peljati namesto hoditi. Pa sva z Maretom preverila, če je temu res tako.
Splet dogodkov je nanesel, da smo se prejšnjo soboto skupaj z Jožetom in Lukom odpravili v Šite. Samedva sta nameravala plezati Kranjsko poč, ker pa sem bil tam že prejšnji teden, smo se odločili za Smer po zajedi, ki sem jo plezal že lansko leto.
Že dolgo je Domen vabil na plezanje na štajerski hrib, imenovan Krvavica, v katerem se nahajajo dolge športno-plezalne smeri. Pa sva tokrat Nad Šitom Glava zamenjala za Krvavico. In ni nama bilo žal:)
Medtem, ko večina ljudi že razmišlja o morju in dopustu, pa meni še vedno po glavi skačejo zimske radosti, sneg, led in smučanje. Ker se še vedno nisem primerno poslovil od zime, je bil tokrat zadnji čas za slovo. In to pravo zimsko slovo!
Zaradi spomladanske utrujenosti sem zadnje čase precej zanemarjal hribe. Kočno mi je nekaj dni nazaj uspelo rit premakniti iz postelje in se odpraviti v hribe.
Pa smo se po dolgem odlašanju podali v Selško dolino v večraztežajno smer Drzni let… Drzni smo bili Ujeda 1, Ujeda 2, Domen in moja malenkost, leteli pa na srečo nismo…
Zopet nas je pot zanesla v Maltatal in njegove granitne plošče. Po končanem celodnevnem plezanju smo se z Domnom in Ano odločili, da se razplezamo še v bližnji ferati ob slapu Fallbach.
