hribi, smučanje, plezanje,…

Prišli so prvomajski prazniki in s tem čas našega, dolgo časa planiranega, izleta na Sardinijo. Vremenska napoved ni bila najboljša, ampak stanje na Sardiniji pa je bilo nekaj čisto drugega in preživeli smo enega najlepših dopustov. Ekipo smo sestavljali None, Primož, Nina, Robi, Mare, Vidmar, Žana, Tiči, Janez, Katja, Polona in jaz.

Ob nič kaj lepi napovedi za prihodnje dni se ob enajstih zvečer odpravimo od doma proti Livornu, kjer nas bo čakal trajekt. V Vrtojbi se srečamo še z drugo tretjino ekipe¹ in skupaj spijemo kavo. Sledi utrujajoča nočna vožnja po italijanski avtocesti do Livorna, kamor prispemo ravno, ko se začne daniti. V slabe pol ure so vkrcani na trajekt in odpravimo se na lov za udobno lokacijo, kjer bomo preživeli naslednjih 7 ur.

Usedemo se za okroglo mizo, kjer nekaj časa kramljamo, potem pa se počasi eden po eden odpravimo spati.

Po sedmih urah se primajemo v Olbio. Zapeljemo s trajekta in se odpravimo v Cala Gonone, kjer naj bi bil eno precej veliko plezališče. Uro in pol kasneje smo na parkirišču, kjer so tudi policisti oziroma nadzorniki. No, tukaj očitno danes ne bomo spali. Vseeno se odpravimo v dolino pogledat, kako zgledajo smeri. Vreme je že cel dan nekam čuden. Dežuje, sonce, megla, oblačno,…

Ko se vrnemo iz plaže, počakamo Noneta in Robija, ki sta se odpravila na drugo stran mesta preveriti eno jamo. Ko prispeta, začnemo s kuhanjem večerje. David in ostala kompanija se odpravijo na drugo lokacijo, kjer bodo postavili šotor, nam pa se ni dalo.

Po večerji sledi pomivanje posode, kavica in priprava nahrbtnikov za pot do “počivališča”.

Zapeljemo se na drugo stran mesta, parkiramo in se odpravimo proti jami. Od parkirišča do sektorja Biddiriscottai, kjer smo spali, je kar dobrih 20 minut hoje. Ampak je prostor tako nor, da je vreden vsakega koraka. Med potjo se je nebo nad nami zjasnilo in zagledali smo zvezde. “O, ko bi vsaj do jutri zdržalo takšno vreme” smo si mislili. Ko prispemo do jame, smo fascinirani. NOR PLAC! Razgrnemo spalke in prižgemo svečke, ter še nekaj časa klepetamo, dokler nas enega za drugim ne ponese v spanec.

Zjutraj je Nina že pregovorno navsezgodaj pokonci, medtem ko drugi še malo potegnemo. Šele zjutraj pa se pokaže, na kakšni lepi lokaciji se pravzaprav nahajamo.

Ker že komaj čakamo, da začnemo plezati, pospravimo opremo in se odpravimo nazaj do avtomobilov in v trgovino. Pojemo na koncu parkirišča in se vrnemo.

Hitro nase nataknemo pasove in se poženemo v stene. Takoj opazimo, da so stene zelo spolzke od soli². Pa nas ni niti preveč motilo. Bili smo v čudovitem plezališču, sonce je pripekalo in bili smo sami.

Po začetnem ogrevanju, se je None lotil zanimive smeri Aberrante, kjer najprej plezaš do stropa, nato pa plezaš pod streho navzdol:) Težko razložit, ampak zgleda fantastično:)

Za njim so sledili še ostali. Še ena izredno lepa in zanimiva smer je bila Sensa Nome, kjer smo kasneje tudi dobili idejo za Prpomat, a o tem več kasneje.

Ko je None pobral komplete iz omenjene smeri, se je moral po izpetju zadnjega kompleta malo zaguncati. Nina je takoj dala idejo, da zadevo še enkrat poizkusimo iz kamna malo nižje. In že smo se veselo metali na Psihomatu³.

Zaradi ogromno veselja, ki nam ga je Psihomat dal, smo sklenili, da ostanemo tukaj še eno noč in jutri vrv vpnemo v še višji štant in poizkusimo skakati iz vrha stene. Jutro je bilo hitro tukaj in ko sem odprl oči, sta Janez in None že načrtovala svoj podvig – Prpomat.

Kmalu zatem se je Janez zapodil v steno in se s pomočjo metuljev in gurtn prikobacal do štanta, ki so ga verjetno naši predhodniki uporabljali za enako stvar, saj do njega ne vodi nobena smer.

In tako je bil kmalu za tem na vrsti naš dvorni norček⁴, da preizkusi štant s prvim skokom:) Rezultat: “O FAK TOJ NORO!!!! JZ GREM ŠE!” In tako se zvrstijo vsi, le Polona in jaz ne. Polona je imela poškodovan prst, jaz pa strah pred višino:)

Medtem ko je ostala kompanija podirala Prpomat⁵, sva se jaz in Robi odpravila v bližnje plezališče La Poltrona na plate. Čudovita plezarija. Končno sem vzljubil plate:)

Ko smo se proti večeru vsi zbrali na parkirišču pod plezališčem, smo se skupaj odločili, da se odpravimo proti jugozahodu v okolico vasi/mesta Domusnovas. Ker smo se na pot odpravili dokaj pozno, saj smo prej še večerjali, smo se v okolico Domusnovas-a pripeljali šele okoli 2 ponoči. V iskanju primernega prostora za spanje je drugemu avtomobilu počila guma. Zaradi pozne ure se nismo lotili menjave gume in smo preprosto zalegli na travniku na drugi strani ograje. Sredi noči pride lastnik travnika, s katerim se brez problema po italijansko⁶ pomeniva in na koncu doda, naj se zjutraj oglasimo pri njem, če bomo potrebovali kakšno pomoč pri menjavi gume. Sardinijci so prav eni prijazni ljudje. Kaj takega si pri nas na gorenjskem ne upam. Zjutraj z Nino že navsezgodaj vstaneva in zamenjava gumo.

Odpravimo se v Domusnovas v trgovino. Na parkirišču se dogovorimo, da gremo v plezališče Punta Pilocca, ki je samo 15km oddaljen in zgleda čudovit. Še dobro, da nismo vedeli kakšna je cesta do tja, ker najverjetneje nebi šli. Prvih 5km je minilo v momentu. Lepa vožnja po asfaltu. Potem se začne urejen makadam, ki ga je po parih kilometrih konec in ostane še kake 4km totalno razritega makadama z ogromnimi luknjami. Na čase so morali “sojezdeci” zapustiti avto, da smo lahko sploh prišli čez luknje⁷. Vsekakor je bilo po mojem mnenju vredno. Na cilju nas je pričakal lep izvir in lično urejeno počivališče s klopcami.

Še v elementu od čistilne akcije Očistimo Slovenijo smo očistili polno svinjarije, ki se je nahajala okoli miz in naredili dobro delo. Recimo, da smo si na ta način plačali nočitev:)

Malo naprej je bila tabla za plezališče in zagrizli smo v hrib. Kmalu za tem smo na parkirišču slišali tudi tretji avto, katerega smo izgubili prvi dan in se nekako nismo mogli ponovno dobiti. Slabih 10 minut za nami tudi oni prispejo v plezališče in sledijo izmenjave zgodb preteklih dni.

Vsi neučakani se zopet zapodimo v čudovite plataste smeri. Nina tukaj spleza svojo prvi 6c+ Il vento del deserto. Lepa smer, ki na začetku vodi po kapniku, naprej pa po tehnično zahtevni plati.

Ko ura odbije 7, se vrnemo nazaj na počivališče, kjer si naredimo ogromno večerjo.

Zvečer pa v svetlobi plinske svetilke in svečk odigramo eno “partijo” pokra in se ogromno nasmejimo.

Še zemljevid:
Sardinija 2010 – prvi del

Se nadaljuje…

Matej

---