Iz Billabonga smo se odpravili plezati v Siniscolo, za konec pa pogledati še granit na severu Sardinije v Cala Spinosa.

Prejšnji dan smo se precej pozno odpravili iz Billabonga in tako v okolici mesta Siniscola, kjer je plezališče, ponoči iskali prenočišče. Odpravili smo se po vijugasti cesti iz Siniscole proti Lodé in tam našli počivališče na enem izmed izvozov na gozdno pot. Utrujeni od plezanja in vožnje smo hitro popadali v spanec in se zbudili v novo sončno jutro.

Zapeljali smo se do parkirišča na koncu mesta, kjer se kar nekako nismo mogli pobrati. Vročina je bila razlog za to. Naredim prvi korak in se odpravim proti plezališču, ostali pa mi kmalu sledijo.


Lepo odprto plezališče, obrnjeno na jug. Hvala bogu, da je v plezališču tudi jama1, kjer se lahko skriješ pred soncem:) Nina in Primož hitrostno plezata, jaz splezam svojo drugo 6b, None in Nina splezata še zelo previsno 6c in za konec None butne še Ganja Baby 7a+. Janeza že prva smer totalno navije in se odloči da danes ne bo več plezal, Robi za nami pobira komplete, Polona in Katja pa se hladita v senci in zabavata fante:)





Ko se vrnemo k avtomobilom, najprej razdelimo opremo, nato pa se nas polovica loti hrane, druga polovica pa se odpravi na javno kopanje. Medtem ohladimo še pivo. Bog ve, kaj so si mislili domačini:) Nam je bilo fino.





Obiščemo Eurospin in se odpravimo proti severu v okolico Cala Spinosa, da poizkusimo plezanje še na granitu. Nekje najdem ves zaprašen CD od High Contrasta in tako poka drumič vso pot do svetilnika. Ko prispemo do svetilnika, tam že čakajo David in ostala kompanija, ki smo jih izgubili v Billabongu. Muska poka in vsi plešemo in s tem nehote splašimo tuj avtomobil, ki je verjetno mislil prenočiti na tistem parkirišču.






Predsednik Bose Noge pokaže svoje podplate, saj je na Sardiniji odprl sezono, tisti večer pa se je tudi uradno odprla sezona hoje z bosimi nogami, saj kot pravi stara modrost: Maj je prvi mesec v letu brez črke R. In v mesecih brez črke R lahko hodiš bos naokrog, tako pravi stara modrost.

Ker je parkirišče preblizu hiš se odločimo zapeljati malo stran na kakšno plažo. Konec koncev je bil 30. april in spodobi se, da zakurimo kres. Kmalu najdemo čudovito peščeno plažo in parkirišče, kjer se stacioniramo.



Brez skakanja čez ogenj pač ne gre. Janezev skok se ne konča najbolje, saj skuri kup las:) Mareta, po drugi strani, se ogenj očitno boji:)






Zjutraj nas zopet zbudi toplo sonce in kmalu se nam nikamor več ne da. Vprašanje, če bomo danes videli tisti granit. Polovica ljudi ima itaq mačka in prespi pol dneva, ostali pa se odpravimo kopat.






None in kompanija, ki je prišla z njim, se domov odpravljajo 1 dan prej, tako da smo se popoldan poslovili in pomahali v slovo. Mi pa pospravimo razdejanje in se zapeljemo proti Cala Spinosa.


“FAK JE HUDO” so bile prve besede, ko smo prispeli na konec ceste in zagledali granitne podobe. Res zgleda noro. Srečamo Slovence, ki nam zaupajo pot do plezališča. Pot pod noge.



Še zadnji vzpon in zagledamo plezališče.

Na žalost se je ravno pooblačilo in začel je pihati hladen severni veter. Za piko na i je poskrbelo še rošenje. Nismo se dali, obuli smo plezalke in začeli plezati.


Z Maretom se lotiva ene 6c+ v dokaj položni smeri in kmalu ugotoviva, da v takih smereh grifov ni2.




Kmalu stena postane mokra in skrijemo se pod en skalni blok.




Danes zgleda ne bo nič s plezanjem. Odpravimo se nazaj proti avtomobilu in nazaj na isto plažo, kjer smo bili že prejšnji večer. Postavimo plahto in šotore, če slučajno začne deževati, zakurimo ogenj in skuhamo večerjo. Malo degustacije vinčka po večerji in večina nas hitro zaspi, le Mare in Vidmar vztrajata.


Doma izvemo, da se je tudi drugi del ekipe imel fino na trajektu.



Zjutraj dežuje. Polono in Mareta je ponoči dodobra napralo, saj sta zaspala pod milim nebom. Ko sta se zbudila, so bile spalke že mokre. Prestavimo se pod plahto in se lotimo hrane, drugega tako ni bilo za početi. Tiči iz avta prinese poker in, da ubijemo čas, odigramo en poker.


Odpravimo se na trajekt. Zaradi slabega vremena ljudje vozijo počasi ko hudič in tako ujamemo zadnje minute. Ko zapeljemo na trajekt, se takoj za nami zaprejo vrata in še preden zlezemo iz avtomobilov, se že peljemo. Fiju, sreča pa taka. Zopet se lotimo pokra, ki ga po štirih urah zaključimo in se odpravimo spati, da bomo naspani za nočno vožnjo do doma.


Zemljevid:
Sardinija 2010 – Siniscola in Cala Spinosa

Domov prispemo ob 5 ponoči in tako zaključimo naš čudovit, a prekratek, izlet.

Matej


  1. se mi zdi, da ima na Sardiniji vsako plezališče svojo jamo
  2. dobesedno