Pred kakšnim tednom sem okoli razposlal email, da organiziram pohod v Bohinjske Julijce. Kljub začetnemu ogromnemu zanimanju smo se na koncu zbrali le štirje pogumneži in jo mahnili v gore.
Ker mi prejšnji teden vzpon na Slatno in Možica z Maretovim kolesom ni uspel, sem se tokrat s stricem odpravil poizkusit srečo še na bližnji Sveti Jakob pri Preddvoru. Tokrat sem se za razliko od prejšnjič vsaj pripeljal do dna.
Že pozimi, ko smo v Lazu smučali, sem si ogledoval ta debeli hrib, ki se dviga nad planino. Enkrat sem se že skoraj povzpel nanj, ampak je bila Andreja, ki je bila z menoj, preveč utrujena, sam pa nisem želel iti. V Nedeljo pa smo se Nemc, Muha, Vita in jaz odpravili na vrh in ga tudi uspešno osvojili. Zimski vzpon pa bo moral počakati do letošnje zime.
Ker je bil zopet napovedan lep dan, sem se odločil, da se podam v hribe. Odločil sem se za Vrtačo, ki sva jo z Remicom poizkušala osvojiti že pozimi, a neuspešno. Tokrat sta mi družbo delala Kozjek in Miši.
Pa smo se uspeli dogovoriti z Jakom in Špelo za naš dolgo planiran izlet na Možjanco in spust po smeri Med drevesoma(mogoče ima smer tudi kakšno drugo ime, ampak mi smo jo krstili za svojo).
Z nakupom prenosnega GPSa, ki bo sedaj moj dobri prijatel na potepanjih po hribih in kolesarjenju, sem se tudi sam začel igrati, v svetu dobro poznano igro, Geocaching-a. Danes sem s pomočjo prijateljice, po treh poizkusih, odkril svoj prvi zaklad(“cache”). Prav zanimivo je to iskanje, pa čeprav je bil to verjetno eden lažjih.
Napoved ni bila ravno obetajoča, ampak glede na pretekle dni je bilo napovedano oblačno vreme dovolj, da sva se z Andrejo spravila na Slemenovo špico. Že velikokrat smo jo želeli osvojiti pozimi pa nam nekako ni uspelo. Ali smo se rajši odpravili na Mojstrovko ali pa prišli do sedla Vratca in obrnili, ker nismo imeli krpljov za nadaljevanje. Tokrat sva imela vso bojno opremo s seboj in sva osvojila vrh:)
Z Maretom sva bila sprva namenjena v Vipavo, vendar naju je količina avtomobilov na parkirišču odvrnilo od plezanja v Vipavi. Spomnila sva se, da ta vikend tam poteka Plezalni vikend Vipava. Tako sva na parkirišču obrnila in se usmerila proti znani destinaciji Vipavska Bela.
Ker nam je bilo decembra tako dobro, smo se že takrat odločili, da marca še enkrat obiščemo smučarsko središče Risoul. Tokrat sicer v malo drugačni zasedbi, pa zato nič manj zabavni. Sonce nas je grelo vse dni, visoke temperature so poskrbele da nas ni zeblo, trd sneg pa je prinesel odlično smuko.
Čeprav je bilo napovedano slabo vreme, smo se vseeno odločili, da jo mahnemo v hribe in preizkusimo našo srečo, saj se je ARSO zadnje čase večkrat zmotil. Tudi tokrat se je, saj nas je na vrhu pričakalo jasno vreme, pa čeprav samo za pol ure.
