Ja, spet je bila sobota, spet je bilo lepo vreme, spet je v petek snežilo… Da bom soboto preživel na snegu je bilo samoumevno. Z mano sta bila tudi Miro in Matevž.
Ker z Barbi nisva dobila lednih vijakov, je odpadlo ledno plezanje v koritih Kokre. Ker nama doma ni bilo biti, sva se odpravila proti Primorski, kjer so bile obljubljene nič kaj zimske temperature in plezanje v skali.
Glede na odličen ponedeljkov pršič, smo se v torek Lidija, Vita, Đero in jaz odpravili na isti cilj. Na žalost je brezvetrje in močan sonce sneg ojužil in ni bilo več pršiča, po katerem smo smučali prejšnji dan.
Vremenarji se danes nebi mogli bolj zmotiti. Sicer je zjutraj nekaj naletaval sneg, ampak pogled na kamero na Kredarici je dalo drugačno sliko. Tudi Vogel se je kopal v soncu in tako je bilo edino logično, da se po kosilu odpravimo v hribe.
Sredi dopoldneva dobim SMS od Remica, v katerem me vabi na obisk Žmitkovga špica. Zakaj pa ne v takem lepem vremenu, pa tudi Miši ne bo škodilo malo sprehoda.
Za vikend se je obetalo lepo sončno vreme, zato smo se odločili, da izkoristimo še zadnje tople dni in jo mahnili, kljub praznikom in delnim neodobravanjem staršev, čez mejo v Istro.
Ker pri meni nobena stvar ne zdrži dolgo, saj jo prej ali slej izgubim ali uničim, se je enako zgodilo tudi z očali. Ker brez očal ne morem, je bilo potrebno naročiti nove.
Z Barbi sva že od petka planirala, da greva v torek plezati, nakar sva v ponedeljek zjutraj ugotovila, da bo verjetno tudi v torek preveč mrzlo, da bi se spravila v plezališče pred eno, jaz pa moram odriniti proti službi ob treh. Seveda se za 3 urce ne splača, saj rabiš 1 uro samo da prideš tja in nazaj. Preberi preostanek članka »
Takoj po izletu v Julijce sva se v ponedeljek z Barbi odpravila proti Šempetru, plezat v plezališče Kamnik(ki se nahaja pod vrhom hriba z enakim imenom). Obljubljeno je bilo lepo in toplo vreme, zato sva izbrala plezališče v senci namesto Kotečnikovega sektorja A.