hribi, smučanje, plezanje,…

“Alo! A bi nesel še en paket v Birmingham? Štartaš jutri zjutri, domov prideš pojutrišnjem.” “Ja seveda!” Pa sem letel¹ v osrednjo Anglijo in si spotoma ogledal še mesto Birmingham.

Že v torek sem v Birmingham nesel paket, vendar sem takrat priletel zvečer in se zgodaj zjutraj vračal. Tokrat pa sem letel zjutraj in se vračal šele naslednji dan, tako da sem imel na voljo cel četrtek. Zakaj bi poležaval v hotelu, če si lahko nekaj ogledam.

Ob pol šestih zjutraj prispem na Brnik, kjer se čekiram in sprehodim do terminala. Spotoma srečam še Mateja, ki se je ravno odpravljal na Cebit, sicer je bil pa terminal na Brniku precej prazen. Se pozna zgodnja ura.

Uro kasneje pristanem v Minhnu. Ker sem vse trgovine pregledal že prejšnji dan, ko sem tam preživel 6 ur zaradi zamujenega letala, sem tokrat samo malo poslikal, potem pa pogledal Friende na prenosniku.

Sledi dvourni let v Birmingham, kjer oddam pakete. Podpišem vse papirje in se spravim v hotel, ki se nahaja 50m od letališča. Iz nahrbtnika zmečem vse nepotrebne stvari kot so prenosnik, dokumenti, karte in se samo z nekaj funti, fotoaparatom in knjigo odpravim v mesto. Za povratno karto za vlak odštejem 5 funtov. Počutim se, kot da bi zadel na lotu, sej sem v Angliji in imam sončno vreme…

Ko prispem v Birmingham sem čisto bled. Kam? Iščem zemljevid mesta, vendar ga ni nikjer. Pobaram enega varnostnika in ta me napoti do avtomata, kjer za zemljevid zahtevajo 1 funt. Toliko o Gorencih. V oko mi pade Bullring nakupovalno središče. Na Google Earth je bilo kup slik o njem. Pa pojdimo pogledat, kaj je to zaeno čudo. No, nakupovalni center je tak kot vsak drug, nobenih presežkov. Sprehodim se še do ploščadi nad trgom, ko na levi zagledam znano stavbo. Če me spomin ne vara, je ta stavba na enem izmed privzetih namizij v Oknih. Itaq naredim 100 in eno sliko, na koncu izbrskam 4 uporabne.

Na drugi strani najdem Starbucks. Stisnem zobe in grem mimo njega, si bom kasneje privoščil kavo. Na trgu pred vhodom v Bullring stoji ogromen bik, pred katerim se non-stop slikajo ljudje.

Sprehodim se po ulici New street proti glavnemu trgu.

Nekje na polovici ulice zagledam ogromno tablo Biggest outdoor shop. Ne morem si pomagati, zavijem vanj. En kup opreme, cene so nižje ali enake kot pri nas. Merrellove Cameleonke stanejo 70 funtov, medtem ko pri nas okoli 100€.

Kakih 100m naprej pridem do glavnega trga Victoria Square, na katerem se nahajata tudi galerija umetnosti in mestna hiša, ki bi morda bolj pasala v Grčijo kot Anglijo.

Naredim obhod okoli mestne hiše in pridem še do glavne knjižnice in za galerijo skrito sodišče.

Glavni trg slikam še iz drugega kota.

Pa še malo detailov:

Nadaljujem proti katedrali.

Na poti nazaj se ustavim v Starbucksu in si privoščim pol litra Caffe Latte za 2,5 funta. Usedem se na rob trga in iz nahrbtnika potegnem knjigo Nevarnosti v gorah. Sonce vzdržuje ravno prijetno temperaturo, da ni ne premrzlo, ne prevroče.

Po slabi ure se odločim, da se sprehodim še malo na zahod, da vidim kaj se tam dogaja. Hočem obiskati International Conference Center, vendar me premami zanimiva stolpnica na desni, ki je sicer še v fazi gradnje. Imenuje se The Cube, zgleda pa tako, kot da bi nekdo igral tetris.

Mimo mene ves čas vozijo znani angleški taksiji in dvonadstropni avtobusi.

Bližam se Kanalom oz. sistemu kanalov, po katerem še vedno potujejo čolni. Angleži baje kup tovora še vedno prevažajo po njihovem ogromnem sistemu kanalov.

Ob kanalih je prav zanimiva arhitektura:

Za konec se odpravim pogledati še “City centre gardens”. Po pravici povedano, sem pričakoval malo večji park oziroma vrt. Park je bil velik samo okoli 40m X 40m. Nekaj takšnega kot Prešernov gaj, le malo lepše urejen. Podobno kot pri nas, na eni izmed klopci sedita 2 mulca in se ga ulivata:)

Odpravim se nazaj do železniške in proti hotelu. Tam se najprej slabo uro borim za dostop do interneta, ampak neuspešno. Žična mrežna mi ne dela na prenosniku, plačilo za brezžično pa ne gre skozi. Baje da imajo neke probleme s povezavo. Od žalosti postanem lačen in grem na večerjo.

Naročim Mixed meat, pijačo pa mi časti hotel. Ja fino! Na krožniku dobim en steak, piščanca in klobaso. Ni slabo za 14 funtov!

Na koncu sledi še sladica in s polnim trebuhom se odpravim nazaj v sobo, kjer me prav kmalu odreže.

Ura je 5:00, ko zvoni alarm. Za študente je to sredi noči. Nekako se spokam iz postelje, saj nočem še enkrat zamuditi letala, tako kot v sredo. Posledično sem uro in pol pred odhodom letala na Check-in-u. Nobene gužbe.

Tudi terminal je precej prazen ob tej uri.

Ko se vkrcavamo v letalo opazim, da se z nami pelje tudi Banana njam. No fino, kaj hudega se nam ne more narediti:)

V Minchnu čakam 2 uri na naslednji let in zagrabi me lakota. V eni izmed restavracij si privoščim zajtrk², po tem pa še vsaj 10 vročih čokolad. Lufthansa ima na svojem terminalu brezplačne kave, čaje in vroče čokolade.

Še kratek 30 minuten polet in že sem bil na Brniku, kjer se je pot končala.
Izlet je bil tudi prvi test novega objektiva EF-S 18-55 F3.5-5.6 IS. Starega sem namreč kakih 14 dni nazaj spraskal med turnim spustom. Moram reči, da se je novi obnesel odlično, sploh njegov IS pri slabih svetlobnih pogojih.

Matej

---