14. marec je bil tukaj in s tem čas za začetek plezalskega potovanja na jug Francije, v park Calanque, kjer se je obljubljala čudovita plezarija. Tja sva z Nino prispela mimo Benetk in Belgijskega Charleroi-a.
Dobre tri tedne nazaj je moj stari KIT objektiv imel nesrečno srečanje z brusilnim kamenjem. Zaradi prask na steklu je postal objektiv neuporaben in tako je bil nakup novega nujen.
Tokratni cilj turnega smuka je bil že dolgo ogledani Klen, na katerega se spravljam že celo zimo. Od začetnega ogromnega zanimanja, smo se na koncu zbrali štirje in se podali proti vrhu.
Po smučanju na Brdih smo se z Matevžem in Marie odpravili proti obali, kjer smo prenočili v Strunjanu in se naslednji dan odpravili plezat v plezališče Napoleonica.
Ja, spet je bila sobota, spet je bilo lepo vreme, spet je v petek snežilo… Da bom soboto preživel na snegu je bilo samoumevno. Z mano sta bila tudi Miro in Matevž.
Leto dni je minilo od plačila položnice za zunaj.si. Iz nule je zrasel tale blog, na katerem vsak mesec objavljam utrinke iz mojega pohajkovanja po naravi.
Po celotedenskem slabem vremenu se je včerajšnja sončna nedelja prav prilegla. V soboto smo se Remic, Kozjek in Plazar zmenili, da jo jutri mahnemo proti Ptičjemu vrhu, saj zna biti v tistem koncu ravno pravšnja količina svežega snega, da bo smuka odlična in obenem varna. In res je bilo tako!
Tokratni čudovit vikend sem preživel na strminah Kočne in Ptičjega vrha, ki se nahajata med Golico in Struško. Kljub lepemu vikendu, ki je na strmine zvabil ogromno turnih smučarjev, sem ves čas smučal po deviškem snegu.
V sredo smo se na alpinističnem tečaju tečajniki zmenili, da se danes spravimo v Mlačco malo na led, saj je drugje zaradi snega prenevarno, pa še znanja ni dovolj. Zbrali smo se štirje in se pozno popoldan odpravili proti Mojstrani.
