Podobno, kot prejšnja leta, sem se tudi to pomlad mudil v plezališčih Calanque na jugu Francije. Tokrat je bil moj soplezalec Domen.
Topli dnevi so poskrbeli, da smo se spomnili na slackline in se odločili, da ponovno malo pretegnemo zakrknjene zimske mišice.
Po nedeljskem praznovanju matinega rojstnega dne smo se, namesto standardnega ležanja na kavču, Rok, Kristina, jaz in štirinožca odpravili, s polnimi želodci, v breg. Ni bilo lahko, bilo pa je lepo:)
Ker smo se bali puščavske vročine v Črnem kalu, smo se tokrat obrnili za 180° in se čez mejo zapeljali v Železno Kaplo.
Letošnjo zimo smo trpeli za kroničnim pomanjkanjem snega in posledično opravili malo turnih smukov. A en izredno lep se je zgodil v petek, ko smo se vriskajoče spustili iz Rodice.
Vremenoslovci so napovedovali prave spomladansko-poletne temperature in jasno nam je bilo, da se sezona lednega plezanja končuje, zato smo se odločili, da se odpravimo proti morju utrdit blazinice.
Na sončno in toplo nedeljo sva se z Domnom zapodila prot Jezerskemu v slapove v Soteski. Čeprav je bilo prejšnji dan v Logarski dolini in v nedeljo v dolini prav toplo, je bil tukaj po tleh še vedno pršič in led še vedno trd ko kamen.
Tokrat sem se odpravil v Logarsko dolino, kjer smo tečajnike seznanjali z ledom. Kljub povišanim temperaturam so slapovi dobro stali, le kvaliteta ledu se je izboljšala, saj je postal lepo mehak.
Lepa vremenska napoved in nizke temperature so zopet vabile v led, tokrat v gorenjskega Luciferja nad Gozd Martuljkom.
Za Prešernov praznik sva se z Domnom mudila v soteski Pekel, kjer sva splezala drugi, tretji in četrti slap. Lep dopoldanski izlet.