S Kovijem sva se že maja domenila, da se jeseni vrneva nazaj v to čudovito provansalsko plezališče. Pa se je število iz dveh na koncu povečalo na 8. 10 dni plezanja do onemoglosti…

Tale objava sicer zamuja dobra dva meseca, ampak bolje pozno kot nikoli:)

Iz Slovenije osmica plezalcev štarta v petek zvečer. Z muko zložimo vso potrebno opremo v kombi in se odpravimo na pot proti Francoskemu Chateauvert(Zeleni grad). Ponoči od kolegov, ki so bili na poti v Španijo, dobimo slabe novice, da v Franciji na polno dežuje. Ko zjutraj prispemo na cilj, se nebo ravno odpre in posije sonce. Iz izkušenj vemo, da bomo tisti dan lahko že plezali, saj se stena nenormalno hitro suši.




V kampu sta, poleg nas, samo še dva Švicarja. Izberemo si idealno mesto in postavimo tudi pokrito jedilnico/kuhinjo, ki smo jo potem bolj malo izrabljali, saj smo kuhali kar pod streho, kjer je tudi kamin.

Slabe 3 ure po prihodu smo že v plezališču. Če smo bili med potjo vsi pametni, kako bomo prvi dan plezali lahke smeri in se dodobra ogreli, smo kmalu opazili, da iz tega ne bo velke. Na koncu dneva smo že vsi viseli v svojih projektih:) Je bilo pa noro dobro zopet držati te klocaste in neklocaste šalce. Predvsem pa plezati v čudovitih 30m+ smereh, ki jih kar ni in ni bilo konca, mlečna kislina pa je tekla v potokih. Pa se nismo dali!







Je bilo pa vsako jutro v Chateauvertu prav posebno. Vsaj moški smo imeli zjutraj klasičen obred “nakupa kruha”:) Dve stari gospe, ki sta delali v lokalni pekarni, sta nas bile vsako jutro prav veseli. Če smo bili prvi dan še malo zadržani, pa je bila situacija naslednje dni popolnoma drugačna. Čeprav mi nismo znali Francosko in onidve ne Angleško(oz. smo kasneje ugotovili da znata), smo se vedno uspeli vse zmeniti. Kmalu sta nas pozdravljali že po imenih. Spomnim se prvega obiska, ko je Kovi v svojih kraft hlačah in puhovki stopil v pekarno. Vse je obnemelo, iz ozadja pa se je zaslišala spodnja pesem:)

Salt 'N' Pepa - Whatta Man 1994 (feat. En Vogue)

Da pa nismo vse večere presedeli v kampu, pa smo se drugi dan odpravili tudi v vas. Glavni plan je bil sicer vplačilo kampa, ki ga je potrebno izvesti v turistični pisarni, spotoma pa smo si ogledali še grad, ki se nahaja sredi vasi. Mimogrede smo zvedeli tudi, da imata le nekaj kilometrov stran svoj vikend(a.k.a ogromno posest) tudi Angelina Jolie in Brad Pitt.






Ko smo prispeli nazaj v kamp, pa nas je Luka že čakal z napol pripravljenim sušijem. Nismo mogli verjeti, da bomo na takem budget izletu jedli sushi… Je pa res, da smo bili primorani malo improvizirati:) Ker nismo imeli kisa za pripravo riža, smo uporabili limono, za “filo” pa smo uporabili tune iz konzerve… Ajd, semi-suši:)

Ker so bila jutra precej hladna(ponoči je bilo včasih tudi pod nulo), smo se ogrevali s pomočjo Slackline-a, ki nas je hitro spravil v delavno temperaturo.






En dan sem nekaj ur preživel na štantu in poizkušal narediti nekaj fotografij iz vrha smeri, da nisem domov prinesel samo polno “ass shotov”.








Ker nas je bilo večino strah padati v smereh, smo poizkusili delati tudi na premagovanju tega strahu s simuliranimi padci:)

Po dveh dnevih pa smo se preselili v “veliko steno”, kjer prevladujejo smeri z ocenami 6c-7b/c. Tudi nekaj osmic je, a so nenaravne oz. imajo umetne grife. Večina smeri vodi po dobrih grifih, a je cela stena previsna, tako da so smeri, kljub dobrih grifom, zahtevne. Še posebno s svojimi 30m dolžine.












Vita je po plezanju vodila joga trening za punce, medtem ko smo fantje ožemali pivo ali pa pripravljali večerjo. Luka mi je na tem izletu odprl oči, ko mi je predstavil pravi kuhinjski nož, ki reže:) Takega veselje z rezanjem zelenjave in ostalih zadev že dolgo nisem imel. Če iščete dober nož je njegova spletna stran Oster rob kot nalašč za vas…



Med čakanjem na večerjo pa smo si čas krajšali tudi s plezanjem bolderja v kuhinji.



Zadnje dva dneva pa so se Luka, Nina in Primož zabavali v eni zanimivi strešni smeri.






Po desetih dneh nam ni bilo jasno, kam je šlo zadnjih 10 dni, saj je vse skupaj minilo tako hitro, da nismo mogli verjeti. A po drugi strani smo bili veseli, saj smo imeli, za razliko od Slovenije in okolice, 10 dni sonca…

Strošek celotnega izleta(kamp, najem kombija, bencin, cestnine, hrana) je prišlo okoli 160€/osebo. Če zraven prištejemo še steake, ki sta jih kupila Luka in Tine, pa bi bila cena verjetno okoli 180€/osebo. Poceni, a ni?

Matej