hribi, smučanje, plezanje,…

Prejšnji vikend se nama je z Anjo končno nasmehnilo vreme v dolini Soče in sva plezalni vikend preživela v stenah pod mogočnimi hribi.

Na pot sva krenila v soboto, ne preveč pozno, da nama nebi slučajno zaprli poti čez Vršič zaradi kolesarske dirke. Kasneje sva se premislila in se v Bovec zapeljala čez Predil, saj cesta tam ponuja lepe razglede na okoliške hribe.

Za trenutek sva se ustavila v propadajočem rusarskem naselju Cave de Predil(Rabelj), kjer so včasih kopali cink in svinec, danes pa so tam samo še propadajoča poslopja, kar mi je sicer dalo idejo, da bi se bilo dobro nekega dne malo “prešvercati” čez ograjo in narediti en fotografski sprehod po opustošenih stavbah, podobno kot to počnejo . Na hitro se ustaviva še pri Rabelskem jezeru, potem pa gasa dalje.

V Bovcu se ustaviva v trgovini, z Klemnom in Nejcem pa se dobimo še na kofetu. Za razliko od naju, sta onadva prišla gledat tekmo in se povzpeti na Vršič pred prihodom tekmovalcev.

Presenečem sem bil nad vrvežem, ki se je odvijal v Bovcu. Ogromno ljudi, tako Slovencev kot turistov, ki so uživali lep sončen vikend. Očitno čisto vsi za lepe vikende le ne zavijejo v nakupovalne centre.

Za prvi dan obiska v tej lepi dolini sva si izbrala plezališče Kegl, ki nama ga je svetovala Ana. Plezališče se nahaja nad Bovcem, z lepim razgledom na dolino in dokaj senčno lego. Tudi dostop ni dolg, ponuja pa dobro plezarijo(robovi, kloci, poči,…) po, zaenkrat še, izvrstno ohranjeni skali.

Z iskanjem plezališča sva imela nemalo problemov, saj sva zgrešila odcep za plezališče. Skica v vodničku ni najbolj posrečena, skica v zgornji povezavi je veliko boljša. Ko zapustimo parkirišče, cesta kmalu vodi mimo kmetije. Takoj za kmetijo se levo navzgor odcepi kolovoz, kateremu sledimo. Če nadaljujemo naprej po makadamski cesti, moramo za drugo leso, ko cesta zavije ostro desno navzdol, nadaljevi levo in se povzpeti po melišču pod steno. Svetujem prvo opcijo:)

Poleg še dveh domačinov sva bila tam sama.

Po nekaj urah plezanja sva imela dovolj in se odpravila nazaj v civilizacijo.

Ker Anja še nikoli ni bila pri slapu Kozjak, sva se odločila za turistični ogled slapu in se zapeljala v Kobarid. Za razliko od Kegla, tukaj nisva bila sama:)

Soča pa je zopet očarala s svojo smaragdno modro barvo.

Preden sva se zapeljala v kamp, sem na hitro skočil še v Velika Korita Soče, ker je bilo svetlobe ravno dovolj za slikanje z dolgim expozicijskim časom.

V kampu Soča sta naju že čakala Klemen in Nejc. Po večerji je sledilo prijetno druženje ob pivu:) Zjutraj pa obujanje spominov na Norveško, ko smo kuhali filter kavo, kar je bila tako moja kot Klemenova praksa na obisku tam gor. JBG, navadna kava je bila predraga:)

Naslednji dan sva se z Anjo premaknila plezati malo višje, v plezališče in balvanišče Trenta. Tokrat sva pustila bolderje drugim, saj je bilo prevroče za napenjanje v tistih težkih balvanih. Je pa lepo vreme privabilo kar nekaj ljudi. Ena skupina začetkov iz Španije, ki so imeli tečaj/vodeno plezanje in Vertigotova skupina, ki je prejšnji dan soteskala v okolici.

K sreči do bile težje smeri proste, tako da sva z Anjo lepo podelala vse smeri nad 6a. Še dobro, da prevladujejo dobri grifi, saj sva prejšnji dan v Keglu pustila večino najinih blazinc.

Pred odhodom domov sva se še malo posončila ob Soči, potem pa hop domov k bratrancu na piknik.

Pod Prisankom se ustaviva in poiščeva še Ajdovsko deklico.

Tudi ta vikend sva preživela v isti dolini. V soboto sva plezala v Kal-Koritnica, kjer so naju presenetili zaobljeni kloci, tako da sva se na začetku kar dobro napenjala tudi v smereh, a sva se kasneje navadila na drugačen tip skale. Po prihodu nazaj do avta naju je ujela toča. Po 15 minutah ropotanja se je okoli naju nabralo 10-20cm toče, nekaj minut kasneje pa sva v kopalkah skakala po parkirišču v Bovcu, saj je bilo nad nama popolnoma modro nebo brez oblačkov. Ko sva se posušila, pa sva skočila še na popoldansko plezanje v Trento. Prespala sva zopet v kampu Soča, naslednji dan pa sva se odpravila preveriti plezališče Pri Pavru. Gre za bolj lokalno plezališče, ki nama ni bil pretirano všeč. Vsaj tisti 5c, ki sem ga poizkušal. Težje smeri zgledajo lepše. Svoje je naredilo tudi peklensko vroče poletno sonce, ki je svetilo v steno, kljub temu, da je tena obrnjena na sever in sva pričakovala senco. Ker tukaj nisva našla, kar sva iskala, sva se odpeljala nazaj proti domu in se ustavila še v Dovjah, kjer sva izkoristila še dobri dve uri stabilnega vremena za porabo zadnjih atomov moči.

Vikend izredno lep, vse ostalo še lepše:)

Matej

---