hribi, smučanje, plezanje,…

Že pozimi, ko sem iskal skice za slapove v dolini Malte, sem na spletni strani opazil, da se v dolini nahaja tudi letno plezališče. In ker že od prvega plezanja na Norveškem obožujem granit, je bilo logično, da jo takoj, ko se ogreje, kliznem v tisto smer.

Tudi Mare je bil prec za akcijo in v petek, po vrnitvi iz plezanja v Preddvoru, sem takoj odsrfal na stran maltatal-alpin.at, kjer sem s klikom na sektor dobil tudi skice in ocene smeri. Gradivo sem imel tako pripravljeno in zjutraj sva se z Maretom zapodila proti Gmünd-u in dolini Malte.

Uro in pol kasneje se znajdeva na parkirišču pod plezališčem. Plezališče se nahaja ob cesti, ki pelje skozi dolino in lahko varuješ kar “iz avtomobila”:) Stojišča so v senci, tako da tudi v jasnem poletnem dnevu ni prevroče, se pa temni granit(oz. gnajs) lahko zelo segreje in postane neplezljiv.

Ker za začetek ne želiva pretiravati, se podava v eno ogrevalno 5a, kjer se oba pod vrhom usedeva. Ne moreva verjeti! Začneva razmišljati, da bi bilo morda bolje, da spakirava in greva 200m naprej na balvane, ker tukaj velke ne bo🙂 Čisto drugi način plezanja, zelo malo šalc, veliko raznih poličk in klocev in veliko se dela z nogami.

Ker nama stena ni preveč pasala, sva se odpravila v sektor B, kjer je skica obljubljala še nekaj lahkih smeri.

Pa sva imela zoper probleme. Sodeč po skici, naj bi bila v 5c, a gibi so bili bolj podobnim balvanskim 6a/b. Držal si dve luski, noge skoraj za vrat, potem pa HOP na grif za 2 prsta:) Ja nič, ne, spet sva sedela in študirala:)

Kasneje sva se lotila še nekaj težjih smeri v rangu 6a-6b, ki pa so vse potekale po čudovitih linijah. Le detaila v 6b¹ nama nikakor ni uspelo preplezati. Pika na i pa je bila zadnja smer imenovana Furz. Oceno 6b si je več kot zaslužila, sploh z zadnjim gibom, ki je bil zopet pravi bolderski. Kljub vsemu se je na koncu dneva videl napredek in z vsakim gibom sva bila bolj domača v skali.

Mare je ves čas skrbel za energijo.

Po končanem plezanju sva se odpravila naprej po dolini, saj sva imela željo skočiti do konca doline in si ogledati jez. Na pol poti sva prispela do semaforja, ki nama je velel, da naj počakava 10 minut, preden lahko nadaljujeva pot po enosmerni cesti. Ker so nama želodci preveč krulili, sva obrnila in se odpravila proti domu. Na poti nazaj sva si ogledala še prizorišča zimskega plezanja, kjer sem opazil, da zadnji trije cugi slapu Gamseck še dokaj dobro stojijo,

medtem ko po Strannerbach-u že veselo teče voda in ustvarja lep slap tam, kjer smo pozimi vadili zimsko tehniko.

Med mojim slikanjem pa je Mare tekmoval z voznikom traktorja, ki se je ravno pripeljal mimo.

Granit je zakon!

Matej

---