Po nekaj dnevih oblačnega in turobnega vremena sem zjutraj na webcam-u, v višje ležečih delih, zagledal jasno vreme in sonček. Ni bilo druge možnosti, kot da se z Miši odpraviva v hirbe, tokrat na prečenje grebena med Starim Ljubelom in Zelenico.
Med Krompirjevimi počitnicami sem obiskal prijateljico Vito, s katero sva se potepala po Mariboru in obiskala zimsko obarvana Lovrenška jezera.
Ko sem stopil iz faksa in pred seboj zagledal modro nebo, je bila edina logična poteza izlet v hribe. Pri sestrici se ustavim in poberem Miši, doma se preoblečem in gasa proti Vrhu Korena.
Tempetarute v severnih stenah so bile prenizke za gorsko plezanje, zato sem se odločil, da se podam nad planino V Lazu in prečim Vogle. Po prenočitvi v Lazu pa sva naslednji dan z Matevžem še izkoristila lep dan in odšla plezati na bližnji Jezerski Stog.
Preden je Nils zapustil Slovenijo, smo ga skupaj z Andrejo in Markotom odpeljali v Blejski Vintgar in mu pokazali še en biser Slovenije. Tako kot prejšnje dni, je bil tudi tokrat presenečen nad čudovito naravo.
Med razkazovanjem Slovenije sem Nilsa popeljal tudi v dolino Soče in na Mangartsko sedlo.
Anja in Domen sta me že celo poletje vabila plezati na Koroško in končno smo vsi imeli čas, pa še vremenska napoved nam je bila naklonjena.
Dolgo časa je minilo od našega zadnjega skupnega izleta v hribe. Če me spomin ne vara, slabo leto. No, pa tudi sicer Đero in Remic ne zahajata veliko v Julijce, zato je bil spet čas, da obiščemo kak nov vrh v teh krajih. Tokrat smo se odločili za Stenar in Škrlatico.
Lepa napoved naju je z Guličem prepričala, da sva se odločila in skočila na Vršič splezat še eno hribovsko, preden se preveč ohladi. Mislim, da sva bila malo prepozna/prezgodnja:)