Včeraj sem se vrnil iz smučanja v Franciji in danes zjutraj me pričaka jasno vreme in sveže pobeljeni vrhovi. Kako naj bo človek v takih pogojih doma? Normalno je, da pograbi turno opremo in se odpravi v hribe
Napoved ni bila ravno obetajoča, ampak glede na pretekle dni je bilo napovedano oblačno vreme dovolj, da sva se z Andrejo spravila na Slemenovo špico. Že velikokrat smo jo želeli osvojiti pozimi pa nam nekako ni uspelo. Ali smo se rajši odpravili na Mojstrovko ali pa prišli do sedla Vratca in obrnili, ker nismo imeli krpljov za nadaljevanje. Tokrat sva imela vso bojno opremo s seboj in sva osvojila vrh:)
Že dolgo smo se menili za skupno turo, v ponedeljek pa nam je le uspelo uskladiti urnik in tako smo se Andreja, Miro in jaz odpravili v Suho ruševje. Obisk sem planiral že celo zimo, tokrat pa sta me Miro in Andreja spravila tja.
Ker nam je bilo decembra tako dobro, smo se že takrat odločili, da marca še enkrat obiščemo smučarsko središče Risoul. Tokrat sicer v malo drugačni zasedbi, pa zato nič manj zabavni. Sonce nas je grelo vse dni, visoke temperature so poskrbele da nas ni zeblo, trd sneg pa je prinesel odlično smuko.
Mitja me je v četrtek med plezanjem povabil na tridnevno turno smuko na planino v Lazu in takšnega povabila seveda nisem mogel odkloniti. Čeprav je bil vzpon na planino prava muka in sem parkrat želel obrniti in se vrniti v dolino, se je trud na koncu poplačal z dvema odličnima turnima smukama, lepim vremenom, dobro hrano in odlično družbo.
Ko sem zjutraj zagledal dan je ARSO obetal slabo(pretežno oblačno) vreme. Glede na pogoje sem hotel dan izkoristiti spanje in notri prinesti še tako potrebne ure spanca Ko sem se ponovno zbudil okoli desete ure je zunaj “na ves glas” sijalo sonce. Hitro sem pripravil ruzak in oddrvel proti Blegošu, saj naj bi tam, po opisu razmer na Turnem klubu Gora, našel še zadnji pršič.
ARSO je rekel, da bo danes zadnji sončni dan ta teden, tako da sem se hitro odločil za smuko in jo smuknil na Blegoš. Glede na informacije, ki sem jih imel, naj bi bila smuka odlična.
Končno sem jih dočakal. Vezi namreč, smuče sem dobil že pred Božičem. Sicer sem prvič stopil na smuče že v Sredo in jo mahnil proti Zelenici, ampak danes pa sem naredil prvo daljšo turo po ravnem, navzgor, navzdol, snemal kože, natikal kože,… in se ob tem neštetokrat zvrnil po tleh. In to na ljudi polni Veliki planini. Verjetno so se mi na ves glas smejali(slišal jih seveda nisem, saj sem med pohajkovanjem ves čas poslušal ropotanje iz slušalk).
Za novega leta sva z Vidmarjam debatirala, da nebi bilo slabo, če bi se en dan spravili malo poizkusiti ledno plezanje. No, končno je napočil ta dan in zjutraj smo se David, Polona in jaz odpravili proti Kokri.
Zakaj ni prvi smuk letos? Ker sva dva dni prej šla po isti poti z Vito, le da takrat s seboj nisem imel fotoaparata. To je bil tudi eden izmed razlogov, da sem se še enkrat odpravil sem gor. Drugi je bil ta, da mi je stric končno prinesel pancarje za njegove turne smuče in sem se odločil, da poizkusim še s smučmi.