Po dolgem času depresivnega vremena se nam je končno obetal lep vikend. Drugega, kot zganjati neko vrsto športa, v takih primerih ne znamo. V petek se dogovorimo, da jo naslednji dan mahnemo pod Kriško steno. Končno, tja sem si že dolgo želel.
Lepa napoved prvega dne v novem letu je botrovala k temu, da sva Mare in jaz z muko vstala in se odpravila proti Begunjščici. Mare v svojo prvo grapo, jaz pa ponovno v njo.
Tako kot lansko leto, sem tudi letos želel doživeti novo leto v hribih in z Mirotom sva nekako prišla na idejo turnega smuka. Kljub velikemu zanimanju se nas je na koncu zbralo 6, ki smo neizmerno uživali v razgledu in spustu.
Kljub totalno bednemu vremenu prejšnji teden, smo v torek vseeno zbrali toliko volje, da smo se odpravili proti Kočno. In ne, ne tisti zraven Grintovca, ampak k sosedi od Golice.
Meter suhega pršiča, nebo brez oblačka, deviška pobočja Slatnika = recept za uživancijo.
Zima je že dolgo tu, snega tudi ne manjka, zato je bil čas, da otvorimo sezono turnega smučanja. In tako smo jo mahnili na prvi varen hrib, Blegoš.
Nič kaj poseben četrtek ni bil, ko smo jo z Remicom in Vito skočili na Virnikov Grintovec. Če dobro pomislim, je bil precej grd četrtek.
Četrtek@19:00 prileti SMS: “Ei, rabmo enga kandidata za plezanje v Omišu. Greš zraven?!” Glede na to, da so se mi vsi plani o plezanju med počitnicami podrli, je bilo tole povabilo izredno lepa novica. “Ja sevede!” In že smo z bazensko modro Meco dirkali proti Dalmaciji.
Tokrat sva se z Miši podala na kratek sprehod na Kamniški vrh. Upala sva, da naju bo na vrhu čakal sonček, dočakala pa sta naju megla in dež.
