Sicer nam zima še ni prinesla večje količine snega, a tudi ta malenkost, ki nas je doletela, je morala biti dovolj, da sva se z Remicom odpravila na Klek narediti prve zavoje… Zavojev ni bilo veliko, tura pa je bila odlična.
Megla v dolini nas je pregnala po dolini navzgor v višje ležeče kraje in končali smo v Planici, od koder smo se odpravili v Tamar. Spotoma pa smo si ogledali še stanje slapov.
V dolini temperature pod nulo, v hribih pa visoko nad njo. Edina pametna odločitev je bila, da izkoristimo odjugo pred prihodom zime za zadnje plezanje v hribih, ki ga je bilo letos prekleto malo.
Kaj početi na oblačen dan, po dežju, ko so vse skale mokre. Ja drytoolat se gre:) In ker je vse enkrat prvič, je bil tudi drytooling prvič. Mudili smo se v drytoolišču Znojile.
Po dveh dneh plezanja v plezališčih sva se odločila, da se preizkusimo še v balvaniranju. Padla je ideja, da bi skočili na, Markotu dobro znan, otok Hönö. Prec za akcijo so bili tudi Franzoc, Čeh in Nemka:) 5 v avtu, 4 ruzaki + 1 crashpad. Bili smo nabasani kot češki ruzak.
Že od lanskoletnega obiska Skandinavije si z Maretom želiva ogledati znano pokrajino Boguslan, kjer se baje cedijo poke in granit. Čas je bil več kot primeren, saj je Mare trenutno na izmenjavi v Göteborgu, ki je dobrih 150km stran od Bohuslana. Pa smo šli…
Z Anjo sva se že dolgo menila, da bova en dan skupaj obiskala planino Laz, a nama kar nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa so bili načrti za vikend drugačni. A kdor čaka, dočaka, in tudi midva sva!
Tako, pa je Mirotu uspelo napisati objavo o letošnjem kajakiranju v Stockholmskem Arhipelagu oz. otočju. V osrčju otokov smo preživeli čudovitih 8 dni.
Obetal se je zadnji lep in topel vikend v tem letu, ki sem ga izkoristil za obisk izredno lepe in slikovite doline Triglavskih jezer in nekaj njenih jezer.
Brico in kompanija so v začetku septembra v Debelem vrhu nad Planino v Lazu navrtali novo dolgo športnoplezalno smer in spodobilo se je, da se jo odpravimo preplezati in podamo svoje mnenje.
