Na frikotu preberem obvestilo, da so razmere v Teranovi dobre. Hitro se zavrti telefon iskoč družbo in kmalu nas je lepa skupina zainteresiranih, da se naslednji dan odpravimo v omenjeno smer.
Včerajšnja Mirotova objava iz Mojstrovke naju je z Maretom prepričala, da izkoristiva lepo napoved in tudi midva skočiva preverit razmere.
Na deževno soboto se je v koči na Ratitovcu odvijal že tradicionalni alpinistični krst. Kljub ne najbolj prijetnemu vremenu za hribe, se nas je zbralo lepo število in z močnimi udarci po zadnji plati smo tečajnike sprejeli med-se.
Sredi noči se iz radija zasliši “Ob zadnjem znaku bo ura štiri”. Nič, vstati bo treba, čez slabo uro sva s Kovijem zmenjena, da se odpraviva proti Tamarju pogledati razmere.
Kup novega snega in napovedano modro nebo z mogoče, sem in tja, kakšnim izgubljenim oblačkom, nas je hitro prepričalo, da nedeljo ne preležimo doma, ampak se odpravimo na lov za svežim pršičem in prvo letošnjo smuko.
No, ni prvi letošnji, sem bil pa letos prvič na snegu. Prvi centimetri snega so padli in odločili smo se iti preverit stanje v Centralno grapo.
Pisal se je 25. oktober, ko sva se zjutraj z Anjo vozila po zaviti cesti proti planini Jezerca. Iz turobne megle sva se dvignila nad megleno morje in poležavala na plaži, ki sva jo našla na vrhu Kompotele. Redko katera plaža ima takšen razgled.
Pred kajakom sva si z Maretom privoščila še slab teden noro dobre plezarije v že poznanem Nissedalu. Vreme nama je služilo veliko bolje kot na Finskem.
Napočil je čas, da nadaljujem tole sago o letošnjem potepanju po Norveškem oz. Skandinaviji. V zadnji objavi sva se poslovila od mesta Oulu, kjer smo s Katjo in Lukcem uživali na Air Guitar World Championshipu. Pot naju je vodila naprej proti jugu Finske, kjer sva imela plan plezati v plezališčih in obiskati boulder plac v Mynamaki-ju.
“A bi šel v četrtek v hribe” se zasliši iz telefona, ko se oglasim na Remičev klic. “Ja kwa pa!” Nekaj dni kasneje že skupaj z Lukcem in Langusom drvimo proti Bohinju.
Preberi preostanek članka »
