Ker nam plezanje v granitu ni najbolj domače, prvi dan v Nissedalu izberemo lažje klasike, da se malo navadimo na drug način plezanja. Je pa neki res, granit drži k hudič:)
Leto je na okoli in z njim peklenska vročina v domačih krajih. Kot prejšnja leta, smo tudi tokrat vročini ušli v severne kraje, kjer hladna klima omogoča športne aktivnosti in ne spodbuja ležanja na plaži in kopanja v lastnem loju.
Po mesecu in pol napornega dela na strehi je Domen predlagal, da se odpravimo na “dopust” na Pašman. Z Maretom sva bila takoj za, kmalu pa se nas je nabrala cela čreda in cestni vlak je krenil na pot.
Službena pot me je zanesla proti Londonu in ker sem imel 2 uri prostega časa, sem se na hitro sprehodil ob Temzi(Thames).
Za tokratnji konec tedna si je Luka izbral Centralni steber v Rogljici, kar se je izkazalo za odlično lokacijo, saj je bil dolg dostop razlog, da sva bila v steni sama in se počutila kot kralja.
Napoved za Dolomite je bila prejšnji vikend odlična in hitro smo se zmenili za dvodnevni skok v bližnjo Cortino d’Ampezzo preizkusiti opevano dobro skalo.
S prva planirani dvodnevni izlet v hribe smo v zadnjem momentu spremenili in se na prvo sončno soboto odpravili proti Vršiču preveriti plezališče. Prijetno nas je presenetil.
Ponedeljski dež nas je pregral iz idiličnega Chateauvert-a v bolj obmorsko plezališče Les Calanques.
Medtem, ko je vremenska napoved večino ljudi odvrnila od obiska Francije, smo mi preizkusili srečo in se odpravili v Provansalsko plezališče Chateauvert.
Zgodba o izletu v Calanque se nadaljuje z izletom do znamenite plaže En Vau in plezanjem v dolgih smereh.