Še pod vplivom trekkinga po Norveškem, sem si zopet zaželel spanja na prostem. Planina v Lazu se mi je zdela dobra izbira, še posebno, ker bi lahko spotoma splezal še novo športno-plezalno smer Katedrala…
Zaradi spomladanske utrujenosti sem zadnje čase precej zanemarjal hribe. Kočno mi je nekaj dni nazaj uspelo rit premakniti iz postelje in se odpraviti v hribe.
“Mato, jutri gremo v hribe, je že vse zmenjeno, nimaš kej govort!” je pisalo v SMSu, ki je po zraku priletel na moj GSM. Ker se s puncami ni za prerekat, sem samo potrdil udeležbo in spakiral nahrbtnik. Naslednji dan smo se Anja, Katja, Andraž in jaz odpravili na Golico.
Na sončni petek je pred službo oziroma namesto faksa veliko bolje skočiti v hribe in se malo nastaviti zimsko-spomladanskemu soncu, da malo potemni to, od zime, belo kožo. Pa smo z Anjo in Katjo odšli na vrh nad Zelenico: Triangel.
Nič kaj poseben četrtek ni bil, ko smo jo z Remicom in Vito skočili na Virnikov Grintovec. Če dobro pomislim, je bil precej grd četrtek.
Tokrat sva se z Miši podala na kratek sprehod na Kamniški vrh. Upala sva, da naju bo na vrhu čakal sonček, dočakala pa sta naju megla in dež.
Po nekaj dnevih oblačnega in turobnega vremena sem zjutraj na webcam-u, v višje ležečih delih, zagledal jasno vreme in sonček. Ni bilo druge možnosti, kot da se z Miši odpraviva v hirbe, tokrat na prečenje grebena med Starim Ljubelom in Zelenico.
Ko sem stopil iz faksa in pred seboj zagledal modro nebo, je bila edina logična poteza izlet v hribe. Pri sestrici se ustavim in poberem Miši, doma se preoblečem in gasa proti Vrhu Korena.
Tempetarute v severnih stenah so bile prenizke za gorsko plezanje, zato sem se odločil, da se podam nad planino V Lazu in prečim Vogle. Po prenočitvi v Lazu pa sva naslednji dan z Matevžem še izkoristila lep dan in odšla plezati na bližnji Jezerski Stog.
