Za tokratnji konec tedna si je Luka izbral Centralni steber v Rogljici, kar se je izkazalo za odlično lokacijo, saj je bil dolg dostop razlog, da sva bila v steni sama in se počutila kot kralja.
Napoved za Dolomite je bila prejšnji vikend odlična in hitro smo se zmenili za dvodnevni skok v bližnjo Cortino d’Ampezzo preizkusiti opevano dobro skalo.
S prva planirani dvodnevni izlet v hribe smo v zadnjem momentu spremenili in se na prvo sončno soboto odpravili proti Vršiču preveriti plezališče. Prijetno nas je presenetil.
Podobno, kot prejšnja leta, sem se tudi to pomlad mudil v plezališčih Calanque na jugu Francije. Tokrat je bil moj soplezalec Domen.
Vremenoslovci so napovedovali prave spomladansko-poletne temperature in jasno nam je bilo, da se sezona lednega plezanja končuje, zato smo se odločili, da se odpravimo proti morju utrdit blazinice.
Po dolgotrajnem oblačnem in sneženem vremenu se je v Bohinju obetal lep jasen dan in mi smo seveda bili tam. Remic, Jože, Evgen in jaz. Vsi skupaj smo se, skupaj s še nekaj navezami, drenjali v Luševem grabnu.
Še zadnja manjkajoča objava iz našega izleta v Rjukanu. Tokrat sva se z Maretom odpravila v sektor Upper gorge in ni nama bilo žal!
Napoved je obetala skoraj poletne temperature na obali. Kot nalašč je bilo vreme primerno za uresničitev Anjine dolgomesečne želje po poizkusu plezanja v skali. Pa sva šla v Napoleonico, kjer je skoraj vedno toplo in zaščita pred burjo.
V dolini temperature pod nulo, v hribih pa visoko nad njo. Edina pametna odločitev je bila, da izkoristimo odjugo pred prihodom zime za zadnje plezanje v hribih, ki ga je bilo letos prekleto malo.
Že od lanskoletnega obiska Skandinavije si z Maretom želiva ogledati znano pokrajino Boguslan, kjer se baje cedijo poke in granit. Čas je bil več kot primeren, saj je Mare trenutno na izmenjavi v Göteborgu, ki je dobrih 150km stran od Bohuslana. Pa smo šli…
