Z Anjo sva se že dolgo menila, da bova en dan skupaj obiskala planino Laz, a nama kar nekako ni uspelo. Ali je bilo slabo vreme, ali pa so bili načrti za vikend drugačni. A kdor čaka, dočaka, in tudi midva sva!
Obetal se je zadnji lep in topel vikend v tem letu, ki sem ga izkoristil za obisk izredno lepe in slikovite doline Triglavskih jezer in nekaj njenih jezer.
Brico in kompanija so v začetku septembra v Debelem vrhu nad Planino v Lazu navrtali novo dolgo športnoplezalno smer in spodobilo se je, da se jo odpravimo preplezati in podamo svoje mnenje.
Še pod vplivom trekkinga po Norveškem, sem si zopet zaželel spanja na prostem. Planina v Lazu se mi je zdela dobra izbira, še posebno, ker bi lahko spotoma splezal še novo športno-plezalno smer Katedrala…
Zaradi spomladanske utrujenosti sem zadnje čase precej zanemarjal hribe. Kočno mi je nekaj dni nazaj uspelo rit premakniti iz postelje in se odpraviti v hribe.
“Mato, jutri gremo v hribe, je že vse zmenjeno, nimaš kej govort!” je pisalo v SMSu, ki je po zraku priletel na moj GSM. Ker se s puncami ni za prerekat, sem samo potrdil udeležbo in spakiral nahrbtnik. Naslednji dan smo se Anja, Katja, Andraž in jaz odpravili na Golico.
Na sončni petek je pred službo oziroma namesto faksa veliko bolje skočiti v hribe in se malo nastaviti zimsko-spomladanskemu soncu, da malo potemni to, od zime, belo kožo. Pa smo z Anjo in Katjo odšli na vrh nad Zelenico: Triangel.
Nič kaj poseben četrtek ni bil, ko smo jo z Remicom in Vito skočili na Virnikov Grintovec. Če dobro pomislim, je bil precej grd četrtek.
Tokrat sva se z Miši podala na kratek sprehod na Kamniški vrh. Upala sva, da naju bo na vrhu čakal sonček, dočakala pa sta naju megla in dež.
