Ko sem stopil iz faksa in pred seboj zagledal modro nebo, je bila edina logična poteza izlet v hribe. Pri sestrici se ustavim in poberem Miši, doma se preoblečem in gasa proti Vrhu Korena.
Tempetarute v severnih stenah so bile prenizke za gorsko plezanje, zato sem se odločil, da se podam nad planino V Lazu in prečim Vogle. Po prenočitvi v Lazu pa sva naslednji dan z Matevžem še izkoristila lep dan in odšla plezati na bližnji Jezerski Stog.
Dolgo časa je minilo od našega zadnjega skupnega izleta v hribe. Če me spomin ne vara, slabo leto. No, pa tudi sicer Đero in Remic ne zahajata veliko v Julijce, zato je bil spet čas, da obiščemo kak nov vrh v teh krajih. Tokrat smo se odločili za Stenar in Škrlatico.
Obisk Trolltunge je bil planiran že od samega začetka, na Lofotih nama je pa Andreja povedala še za novo ferato Himmelstigen, ki vodi do nje. Ni nama ostalo drugega, kot da jo preveriva.
Če si nekdo želi ogledati ledenik na Norveškem, potem mora biti to Svartisen, saj je izmed vseh, kar sem jih videl, najmogočnejši, pa tudi edini, ki pokaže malo modrega ledu in ne samo snežni pokrov.
Čeprav sva s prva mislila, da na Lofotih ne bova uspela imeti lepega vremena, se je v sredo naredil čudovit dan in odločila sva se za ogled Lofotov.
28.7.2010 je bil dan, ko sem po treh letih ogledovanja in obiskovanja vznožja ledenika, le stopil na vrh 6. največjega ledenika na Norveškem, Hardangerjokulen. Vrh sva z Maretom osvojila po štirih urah.
Ponedeljek je in čas je, da se premaknemo iz Nissedala naprej. Spotoma Barbi odloživa na letališču Torp, z Maretom pa nadaljujeva najino odisejo po Norveški.
Namesto ležanja doma v fotelu in gledanja nogometa Slovenija – Anglija, sem se rajši odpravil v naravo pretegnit mišice. Že dolgo nisem bil na Javorovem vrhu, zato se je zopet porodila želja, da ga obiščem.
