Po dveh mesecih plezanja grap in slapov je bil zopet čas, da malo skočim na smučke in naredim kakšen zavoj po spomladanskem gnivcu. Pa sva jo z Anjo mahnila kar proti Mrežcam.
Veter se je umiril, razmere pa so bile bolj primerne za smučanje kot plezanje in tako je padla odločitev, da se napotimo proti Zadnjemu Voglu.
Po dolgem času depresivnega vremena se nam je končno obetal lep vikend. Drugega, kot zganjati neko vrsto športa, v takih primerih ne znamo. V petek se dogovorimo, da jo naslednji dan mahnemo pod Kriško steno. Končno, tja sem si že dolgo želel.
Tako kot lansko leto, sem tudi letos želel doživeti novo leto v hribih in z Mirotom sva nekako prišla na idejo turnega smuka. Kljub velikemu zanimanju se nas je na koncu zbralo 6, ki smo neizmerno uživali v razgledu in spustu.
Kljub totalno bednemu vremenu prejšnji teden, smo v torek vseeno zbrali toliko volje, da smo se odpravili proti Kočno. In ne, ne tisti zraven Grintovca, ampak k sosedi od Golice.
Meter suhega pršiča, nebo brez oblačka, deviška pobočja Slatnika = recept za uživancijo.
Zima je že dolgo tu, snega tudi ne manjka, zato je bil čas, da otvorimo sezono turnega smučanja. In tako smo jo mahnili na prvi varen hrib, Blegoš.
Tokrat smo se z AO odpravili na planino Laz, kjer smo zaključili še zadnje poglavje zimske tehnike: plezanje grap in varovanje v snegu. Seveda brez smučanja v tem čudovitem okolju ne gre.
Mare me je že v soboto spraševal, če bi bil za obisk Krvavca med tednom, da ima možnost dobiti brezplačne karte in tako smo se skupaj s Polono zmenili za četrtek, ko je vsem ustrezalo. Jasno toplo vreme je dodalo samo še piko na i.
Tokratni cilj turnega smuka je bil že dolgo ogledani Klen, na katerega se spravljam že celo zimo. Od začetnega ogromnega zanimanja, smo se na koncu zbrali štirje in se podali proti vrhu.