Lepa sobotna napoved in sveže padavine so nas zopet pregnale v gore iskati pravljične smučarske razmere. Kot ponavadi, Mrežce niso razočarale…
Ko sem včeraj videl, da je zopet začelo snežiti, sem samo še čakal na Mirotov klic, ki je prispel nekaj 10 minut kasneje: “A se gre jutri nekam smučat?” Glede na mraz je bilo za pričakovati odličen sneg in nismo se zmotili.
Kup novega snega in napovedano modro nebo z mogoče, sem in tja, kakšnim izgubljenim oblačkom, nas je hitro prepričalo, da nedeljo ne preležimo doma, ampak se odpravimo na lov za svežim pršičem in prvo letošnjo smuko.
Sicer nam zima še ni prinesla večje količine snega, a tudi ta malenkost, ki nas je doletela, je morala biti dovolj, da sva se z Remicom odpravila na Klek narediti prve zavoje… Zavojev ni bilo veliko, tura pa je bila odlična.
Z AOjem smo se ponovno potepali v okolici planine v Lazu. Tokrat smo se s tečajniki odpravili plezati grapo med Kredo in Slatno, ter uživali v idealnih razmerah.
Veter se je umiril, razmere pa so bile bolj primerne za smučanje kot plezanje in tako je padla odločitev, da se napotimo proti Zadnjemu Voglu.
Po dolgem času depresivnega vremena se nam je končno obetal lep vikend. Drugega, kot zganjati neko vrsto športa, v takih primerih ne znamo. V petek se dogovorimo, da jo naslednji dan mahnemo pod Kriško steno. Končno, tja sem si že dolgo želel.
Tako kot lansko leto, sem tudi letos želel doživeti novo leto v hribih in z Mirotom sva nekako prišla na idejo turnega smuka. Kljub velikemu zanimanju se nas je na koncu zbralo 6, ki smo neizmerno uživali v razgledu in spustu.
Kljub totalno bednemu vremenu prejšnji teden, smo v torek vseeno zbrali toliko volje, da smo se odpravili proti Kočno. In ne, ne tisti zraven Grintovca, ampak k sosedi od Golice.
Zima je že dolgo tu, snega tudi ne manjka, zato je bil čas, da otvorimo sezono turnega smučanja. In tako smo jo mahnili na prvi varen hrib, Blegoš.